Ocena selektorja

S ponosom vam sporočamo oceno selektorja Damjana Trbovca, ki nas je obiskal na predstavi 9.1.2015 v prostorih PGD Log.

PGD VELIKA LOKA – GLEDALIŠČE POD MOSTOM

TONČEK ŽUMBAR: MOJ JURE

09.01. 2015

Prvi stik s predstavo Moj Jure je bilo prebiranje gledališkega lista, na katerem sem zaman iskal informacijo, kdo je režiser. In ko sem razmišljal, kako vas moram opozoriti, da se to ne spodobi, se mi je porodil sum, ki se je izkazal za pravilnega. Da je predstavo zrežirala cela skupina. Kar mislim, da sem doživel prvič. In ostal izredno pozitivno  presenečen. Predstava je odlično postavljena ljudska igra, kar sem doživel le nekajkrat v življenju. Ljudska v smislu, da poskrbi za dobro vzdušje, se navezuje na vsakdanje življenje in opravila. Je preprosta in zato hitro učljiva. Pripomočki za igro so naravni, preprosti in lahko dostopni. In sproža salve smeha. Bravo.

In to, da vam uspe predstavo postaviti skupaj, govori o neverjetnem medsebojnem spoštovanju in ljubezni do gledališča. Kar se zelo lepo čuti in gleda v dvorani. Hvala.

Skupina se zaveda, da scenografija lahko v veliki meri pripomore k razvijanju mizanscene. Malo predmetov na odru je tam le za okras. Tu pa se pokaže tudi spretnost avtorja teksta, ki v besedilo postavi akcijo, kot je pitje kave ali buteljke vina, poslušanje radia, stol, ki se zlomi… Le narisano okno nima kaj početi v scenografiji, ki je drugače popolnoma realistična.

Opozoriti moram na neposrečeno postavitev mize, ki tudi kadar se ne sedi za njo pokriva igralce. Pomaknjena nazaj bi odprla dodaten prostor za igranje. Kostumografija izvrstno podpira zgodbo vsakega posameznega lika in pomaga razumeti, iz kakšnega okolja kdo prihaja. Bravo. Vendar pa privatni nakit, kot je ura, ne sodi v uprizoritev. Vlogi doda dimenzijo, ki je nima in gledalec se sprašuje, kje je kmet dobil direktorsko uro. Malce karikiram, a na odru je vse v funkciji predstave. In pri podlaganju prizorov z glasbo za atmosfero bodite previdni, da ne preglasi igralcev, ki so razumljivi in razvijejo pristen pogovor. Poslušajo se aktivno, kar pomeni, da igralec ne čaka le zadnje besede soigralca, da potem pove svoj tekst ampak tudi sliši, kar mu je bilo povedano in ne povedano reagira. Super.

Veliko skupin se sprašuje o izvajanju apartejev. Če se igralec odloči zanje, mora biti pri izvajanju dosleden. Ali soigralec nikoli nima možnosti slišati, ali zamrznemo dogajanje, ali jih soigralec očitno prezre ali kaj tretjega, vseeno. Vendar mora biti vedno isti sistem skozi vso predstavo in pri vseh vlogah, razen če ni res dobrega razloga, zakaj naj temu ne bi bilo tako, npr. če se posebnost kakšnega lika potencira in izpostavlja. Pravila sistema igre publika hitro razume in se z njimi ne obremenjuje, dokler se ne spreminjajo. Če pa se in si tega ne uspe opravičiti, to zaznava kot napako.

Karakterno včasih postanete preveč podobni drug drugemu. To najlažje rešite s tem, da si bolj jasno označite lastnosti, kot jih imajo npr. palčki Sneguljčice ali Smrkci. Vicko, Zmrda, Brihta… Tako je lažje nadzirati vlogo skozi celo predstavo. Neprestano se je treba spraševati, kaj je tisto, kar v določenem prizoru kot režiser ali igralec hočem izpostaviti in kako lahko k temu pripomorem. S tem mislim tudi na doziranje igre, ko niste v prvem planu.

O igralcih posamezno ne bi pisal. Vsak je svojo vlogo naredil več kot korektno, izrazitejših pomanjkljivosti pa ni bilo.

Iskrene čestitke skupini, ki me je naučila, da gledališka teorija ne sme uničiti pristne ljubezni do gledališča. Zvesti gledalci vam to le potrjujejo.

Hvala vam.

Selektor: Damjan TRBOVC, uni. dipl. gled. igralec

Comments are closed.